Trojno življenje Antigone

O uprizoritvi

Kolikokrat ste si rekli, kako dobro bi bilo, če bi lahko zavrteli čas nazaj – in spremenili tok dogodkov po tem, ko enkrat že vemo, kako so se prvič iztekli? In kolikokrat vas je imelo, da bi tega ne storili z lastnim življenjem, temveč z usodo katerega od literarnih ali filmskih junakov? Slavoj Žižek si ni prav nič obotavljal – in je to storil s paradigmatičnim likom antične tragedije, s Sofoklovo Antigono. Nezadovoljen z njeno vnaprejšnjo mitologizacijo lastne geste pokopa bratovega trupla je kar dvakrat obrnil potek dogodkov – in prišel do dveh poskusov spremembe družbenega reda v 20. stoletju: fašistične vladavine množice in komunistične vladavine razredne avantgarde.
 

Žalostna zgodba Antigone pa nas uči,

da tudi če se čudežno povrnemo v času,

da bi preobrnili potek dogodkov,

ki so privedli do tega razdejanja,

bi novi iztek utegnil po grozi in obupu

še prekositi starega.
 

Ko se boste odločali, ali je težje biti antigonski disidentski upornik ali kreonski režimski vladar, boste kaj hitro ostali usodno sami. Če pa boste dobro prisluhnili zboru, boste morda zaslutili skupnost, ki jo veže vez, močnejša od usode. In potem, ko se pogasijo luči in glasovi potihnejo, kadar smo sami in se nič ne godi, nas nenadoma zadene življenja mrmranje.

Premiera: 11. april 2017

Fotogalerija