Svetovni dan gledališča 27. marec - mednarodna poslanica

Je trenutek povezanosti, neponovljivega srečanja, ki ga ne doživiš ob nobenem drugem
posvetnem početju. Je preprosto dejanje skupine ljudi, ki se odloči, da se bo zbrala na istem kraju
ob istem času, da bi sodelovala v skupni izkušnji. Je vabilo posameznikom, da postanejo skupnost,
da izmenjajo ideje in si zamislijo načine, kako porazdeliti breme potrebnih dejanj ... da zlagoma
obnovijo človeško povezanost in raje iščejo podobnosti kot razlike. Tukaj lahko določena zgodba
izriše načela splošnosti ... V tem se skriva čar gledališča; ko uprizoritev znova dobi svoje arhaične
lastnosti.

V globalni kulturi nebrzdanega strahu pred drugim, izoliranosti in osamljenosti, je skupna, intuitivna
prisotnost, tukaj in zdaj, dejanje ljubezni. Da si vzamemo čas mimo takojšnje potešitve in
individualnega prepuščanja užitkom v tej skrajno potrošniški dinamični družbi; da se upočasnimo,
da skupaj opazujemo in razmišljamo, je politično dejanje, je plemenito dejanje.

Kako naj si po padcu velikih ideologij, ko svetovni red desetletje za desetletjem izkazuje svoj
neuspeh, na novo zamislimo svojo prihodnost? Ko sta glavna skrb varnost in udobje in imata
prednost v prevladujočih razpravah, se lahko še vedno vpletamo v nelagodne pogovore? Lahko
stopamo proti nevarnim ozemljem brez strahu pred izgubo svojih privilegijev?

Danes je hitrost informacije bolj pomembna kot znanje, slogani so bolj dragoceni kot besede in
podobe trupel so bolj spoštovane, kot so spoštovana resnična človeška telesa. Gledališče je tukaj,
da nas spomni, da smo iz mesa in krvi ter da imajo naša telesa težo. Tukaj je, da prebudi vse naše
čute in pove, da nam ni treba zgrabiti stvari in jih použiti le z očesom. Gledališče je tukaj, da vrne
moč in pomen besedam, da politikom ukrade razpravo in jo postavi na njeno pravo mesto ... V
areno idej in debat, v prostor skupne vizije.

Skozi moč pripovedovanja zgodb in domišljijo nam gledališče nudi nova videnja sveta ter drug
drugega; sredi prevladujoče ignorance do nestrpnosti odpira prostor za skupni razmislek. Ko so
ksenofobija, sovražni govor in bela nadvlada po letih garanja in žrtvah milijonov ljudi po vsem
svetu, da bi postali sramotni in nesprejemljivi, zopet zlahka priplavali na površje … Ko mladoletnike
streljajo v glavo in zapirajo, ker se ne uklonijo krivici in rasizmu … Ko v nekaterih velikih državah
razvitega sveta vladajo neprištevne figure desničarskega despotizma … Ko atomska vojna kot
virtualna igra lebdi med fantički na oblasti … Ko je mobilnost vedno bolj omejena na nekaj
izbrancev, begunci pa umirajo na morju, medtem ko poskušajo vstopiti v visoke trdnjave varljivih
sanj, ko se gradi vedno več dragih zidov … Kje naj izprašamo ta svet, ko se je večina medijev
prodala? Kje drugje kot v intimnosti gledališča lahko premislimo o svoji človeški usodi, kje drugje si
lahko predstavljamo nov svetovni red … vsi skupaj, z ljubeznijo in sočutjem, pa tudi s
konstruktivnim soočenjem s pomočjo inteligence, trdoživosti in moči.

Prihajajoč iz arabskega sveta bi lahko govorila o težavah, s katerimi se pri svojem delu spopadajo
umetniki. Ampak jaz sem del generacije gledaliških ustvarjalcev, ki smo imeli prednost, da so bili
zidovi, ki smo jih morali rušiti, vedno vidni. Zato smo se naučili preoblikovati, kar je bilo na voljo, in
sodelovanje ter inovacijo potisniti do njunih skrajnih meja: gledališče smo ustvarjali v kleteh, na
strehah, v dnevnih sobah, na ulicah in cestah, občinstvo smo zbirali sproti, v mestih, vaseh in
zavetiščih za begunce. Imeli smo prednost, da smo morali v svojih okvirih vse zgraditi iz nič, iznajti
načine, kako se izogniti cenzuri, ob tem pa še vedno prestopati rdeče črte in kljubovati tabujem.
Danes, ko financiranje še nikoli ni bilo tako skopo in je novi cenzor politična korektnost, ti zidovi
stojijo pred gledališkimi ustvarjalci po vsem svetu.

Zato mora danes mednarodna gledališka skupnost kolektivno vlogo igrati bolj kot kdajkoli in se
soočiti z vedno številnejšimi oprijemljivimi in neoprijemljivimi zidovi. Bolj kot kdaj prej moramo spet
iznajti socialne in politične strukture, pošteno in pogumno. Soočiti se moramo s svojimi
pomanjkljivostmi in prevzeti odgovornost za svet, ki ga soustvarjamo. Kot gledališki ustvarjalci
sveta ne sledimo ideologiji ali enemu prepričanju, ampak nam je skupno naše večno iskanje
resnice v vseh njenih oblikah, naš nenehni dvom v status quo, naša kritika tiranskih sistemov
oblasti, in nenazadnje, naša človeška integriteta.

Veliko nas je, neustrašni smo in nikamor ne gremo!

Maya Zbib, Libanon
režiserka, igralka, pisateljica, soustanoviteljica gledališke skupine Zoukak