Intervju z nominirancem za Grumovo nagrado 48. Tedna slovenske drame: Rokom Vilčnikom

Intervju z Rokom Vilčnikom, sprašuje sprašuje Rok Andres.

"V procesu pisanja uživam tako zelo, da me je včasih prav sram!"

 

Za Grumovo nagrado je nominirana vaša igra Večja od vseh, ki je monodrama – kar se v okviru tega natečaja ne zgodi ravno pogosto. Kako se pisanje monodrame razlikuje od pisanja dramskih besedil z več dramskimi liki, ki je v vašem opusu zastopano s številnimi primeri (takšen je nenazadnje Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, za katerega ste prejeli nagrado leta 2016, ali Naše gledališče, ki je bilo nominirano v lanskem letu)?

Pod streho imam že kar nekaj monodram, ki so bile tudi uprizorjene. Tudi zdaj je kakšna v delu. Kaj vem ... zdi se mi, da se rad izpovedujem. Rad se zavlečem v lik kot Leonardo De Caprio v tistega konja in preživim z njim kakšno zimo. Sem pa resno razmislil glede tega, če je kakšna razlika med ustvarjanjem drame z več liki in te z enim – razen pač tehničnih (število oseb, scenerija, prizori ...) jih pravzaprav zame ni. Osebe, ki se pojavljajo v monodrami morajo biti enako žive, vendar so prisotne samo v komentarju.

Večja od vseh ni vaša prva monodrama z glavno junakinjo Piko (Nogavičko). V čem sta si junakinji v letošnji monodrami in tekstu iz leta 2009 Pika, kje je tvoja nogavica sorodni? Gre morda za novo verzijo Pike? Če je temu tako, kaj jo je spodbudilo? Kaj se je v desetletju od nastanka Pike spremenilo?

Začetki Pike segajo še več let nazaj. Najprej je bila ideja, kaj se zgodi, ko ta posebna deklica, nekega dne res odraste. S prijateljico igralko Minco Lorenci sva se pogovarjala, da bi skupaj kaj naredila za oder in takrat sem se spravil pisat – jaz pravim 'material' – za najino Piko. Potem sva ta material uprizorila. Potem je obležal v predalu. Dokler ga nisem vzel ven, prebral in opazil, da je nekaj več kot samo material. Takrat sem sklenil tekst urediti tako, da bi ga lahko uprizarjali še drugi in nastala je monodrama Večja od vseh. Uprizoritev še ne pomeni, da je dramski tekst že končan. Tudi po uprizoritvi Tarzana sem kaj popravil, pravzaprav izbrisal, čeprav sem ga spisal na mah kot končano gledališko delo. V predalu imam kar nekaj tovrstnih del. Za Sakešvilije sem si zelo želel, da bi jih videl na odru, še preden jih razglasim za končane. Zdaj, po uprizoritvi, pa, zanimivo, nisem nič popravljal. Čudna so pota od prvotne ideje do končne rešitve.

V svojem dramskem pisanju večkrat preigravate že znane junake. Zakaj? Ali je z njimi, z neko mitsko osnovo, lažje spregovoriti o vprašanjih našega časa?

Zdi se mi, da itak vsi preigravamo že znane teme, znane zaplete, znane like, le imena menjujemo. Pri liku, ki ga že poznamo, ne rabimo izgubljat časa za predzgodbo, takoj se lahko zagrizeš v problem, ki ga hočeš osvetliti.

Tako že nekaj let nosim s seboj idejo o debelem Supermenu, ki samo še poležava doma na kavču pred televizorjem in srka pivo ter grizlja čips, razočaran, ker ne more reševati vseh. Kakšna drama se mora dogajati v človeku, ki ima moč prestreči padajoči jumbo jet s 300 potniki, ni pa mogel rešiti naplavljenega begunskega dečka. Hkrati je to prispodoba vseh nas – napredek tehnologije nam je dal čudežno moč, a kaj počnemo z njo?

Kako sprejemate, doživljate uprizoritve svojih dramskih besedil?

Ne bom rekel, da zlahka. Stežka pa tudi ne. Z veliko mero radovednosti in začudenja. In tudi nejevere. Še zdaj me čudi, da je moj recept lahko tako uporaben.

Ali imate dramatiki dovolj priložnosti za odrske preizkuse svojih tekstov in ali imate kakšen predlog kako stanje še izboljšati?

Preseliti se v večjo državo.

Kako bi kratko opisal pretok kreativnih idej oz. vzgibov za pisanje dramatike?

Svet je ena masa vode, ki jo mora ustvarjalec zajeziti in napeljati skozi sebe kot preko turbin elektrarne. Tisto, kar tako ustvariš, lahko potem poganja marsikaj.

Kako doživljate sam proces pisanja?

Uživam tako zelo, da me je včasih prav sram.

Oba z Vinkom Möderndorferjem, drugim letošnjim nominirancem za Grumovo nagrado, se, če pogledamo nominacije zadnjih nekaj let, redno znajdeta v tej vlogi. Kakšen je recept za ohranjanje kontinuitete dramskega pisanja? Kakšen za izkazovanje dobre kondicije?

Trudim se ostat ponižen, pa če se to še tako banalno sliši. Vem, da je nekje nekaj večjega, kar mi je zaupalo ta dar in uredilo tako, da ga še kdo drug lahko sprejema. Umetniki se znamo počutiti zelo pomembne, a to je samo eno sranje, ki te vleče nazaj. Seveda govorim samo o sebi.